Izpit za avto mi je dal svobodo
Ko danes pomislim nazaj, se zavedam koliko sem zamudila življenja, ker nisem nikoli šla delat izpit za avto, saj sem se preveč bala in bila prepričana, da ga nisem sposobna narediti. V mladih letih sem tako iskala prijatelje, ki so imeli izpit za avto, saj sem se z njimi vozila na faks in tudi na kakšne koncerte. Takrat avta nisem preveč pogrešala, saj sem bila prepričana, da imam le eno skrb manj.
Potem je prišel čas, ko sem si ustvarila družino in počasi se je vse skupaj začelo pošteno komplicirati, posebej sam prevoz v službo in nazaj, prevoz otrok v vrtec in šolo, pa še nešteto stvari, ki pride zraven, ko potrebuješ avto.
Dnevi so leteli in vedno bolj smo postajali vsi živčni, dokler jaz nisem odločila, da pa bom naredila ta izpit za avto, pa če se svet podere. Prav spominjam se kako so se mi tresle roke, ko sem se šla prijavit in kako sem premišljevala, koliko denarja bom zapravila, ker mi ure vožnje ne bodo šle. Še sama nisem vedela, a sem imela srečo, ker sem baje dobila inštruktorja vožnje, ki je veljal za najboljšega.
Prva ura vožnje z avtom mi bo za vedno ostala v spominu, ker takrat sem čutila, da bom izpit za avto naredila in da to sploh ni tako grozno, kot sem si predstavljala. Čas je tekel, ure so se bližale izpitni vožnji in prišel je dan, ko sem imela prvič izpitno vožnjo.
Ker sem zaupala vase in sem si rekla, da kar bo pa bo, da se ne bo svet podrl, če bom morala iti še enkrat, sem vozila sproščeno, predstavljala sem si, da bom izpit za avto lažje naredila, če bom misila, da sem v avtu sama. Inštruktor mi je dajal vzpodbudne poglede in vedela sem da mi gre dobro.
Naredila sem izit za avto v prvo, danes sem super voznica, le strah je bil tisti, ki me je oviral, da že nisem bila prej.