Prisrčne rolete pri mojem dedku

Veliko je v Sloveniji lepih hiš, še posebej pa so lepe te starejše, če se seveda vzdržujejo, so nekaj posebnega, majhna okna, še tiste stare zunanje rolete, po navadi so te hiške pritlične, majhne. Vedno, ko se peljem po Sloveniji rada gledam te hiške in prav takšno ima tudi moj dedek. 

On je tako srčen človek, vse na svetu bi ti dal, živi sam, je skromen in tako pravi, da je njemu najlepši dan tisti, ko ga nič ne boli. Tako se pri njemu vsak dan začne tako, da prvo dvigne rolete, ki jih zvečer spustil, da skozi okno posije sonce. Kajti zvečer, ko gleda televizijo vedno spusti rolete in že jaz poznam ta običaj in ta zvok, ko se rolete spuščajo. 

Zelo rada se pripeljem k njemu, kadar koli najdem čas, saj veste, kako je z časom, bolj si ga želiš, manj ga imaš. Pa vseeno ga najdem vedno, da ga obiščem saj enkrat na teden, mene je najbolj vesel, v njegovem srcu sem na prvem mestu, sama ne vem zakaj sem si to prislužila, a tako je. Če sem pri njemu zvečer, se včasih sama spomnim in mu dam dol rolete, da njemu ni potrebno. 

Ne vidi rad, da ima zvečer luč in da bi ga nekdo gledal skozi okno, ker je hiša pritlična, se seveda vidi. Tako spusti rolete tako v kuhinji, kot tudi v dnevni sobi, čisto vsak večer, če jih ne bi spustil bi mislila, da je nekaj narobe z njim. Tako je navadil tudi mene na ta zvok, ko se rolete spuščajo. Če kdaj prespim pri njemu in ga ne slišim, ko se zbudi, pa sigurno slišim, ko dvigne rolete, tako se z tem zvokom prebudim v nov dan. Navadila sem se in prav prijetno se počutim, da ima moj dedek tako konstanten ritual. Če bi bile ene moderne rolete, tega sigurno ne bi opazila.