Jahanje je danes moj najljubši hobi

Prav spomnim se tistega svojega prvega srečanja s konjem. Šlo je za neverjetno izkušnjo, ko sem prvič stopil v stik z jahanjem. Sprva sem bil seveda nekoliko negotov, kajti nisem vedel, kako se na konja sploh usedeš, kako držiš vajeti, kaj storiti, če se konj premakne in tako dalje. A inštruktor me je lahko takrat pomiril in mi povedal, da je jahanje za začetnike na podeželju več kot samo šport. Je povezava med človekom in živaljo, občutek zaupanja in sožitja.

Ko sem se prvič usedel na hrbet konja, sem začutil nekakšno svobodo, kot da bi za trenutek pozabil na vse skrbi. Vsak njegov korak, vsak premik je zahteval mojo pozornost, a hkrati sproščal adrenalin in občutek miru. Spomnil sem se tudi, kako sem se smejal samemu sebi, ko sem poskušal obdržati tisto ravnotežje in slediti ritmu jahanja. Sprva sem imel kar nekaj težav, ter sem mislil, da gre konj kar po svoje, kljub mojemu vodenju. A na srečo jahanje ni nekaj, kar ne bi moral kar tako obvladati, temveč se da, če temu posvetiš nekaj truda in poskušaš razumeti konja, ki ga jahaš.

Najbolj zanimivo pa mi je bilo, da jahanje ni le fizična aktivnost. Gre za dejansko komunikacijo s pogledom, dotikom in malimi premiki. Ko začnem čutiti tisti ritem in razumeti, kako se konj odzove na vse tvoje premike, se ustvari nekakšna sinhronizacija med konjem in tabo, kot jezdecem. Tisti trenutek, ko oba zadihata v istem tempu, je neprecenljiv – in ravno zaradi tega se radi vračamo v hlev, na travnike in gozdne poti.

Sčasoma pa sem začel jahanje končno malo bolje obvladati, ter mi je šlo precej dobro od rok. Takrat sem spoznal, da je to odličen način sproščanja. V današnjem modernem svetu je na vsake toliko časa lahko zelo sproščujoče, da greš izven mestnega sveta in ritma življenja, ter se posvetiš kakšni drugi aktivnosti, kot je na primer ta. To me je lahko vedno pomirilo in me umaknilo od stresa vsakdanjega življenja, tako da mi je postalo precej prijetno. Za dodatne informacije in termine obiščite kmetijakotar.si.