Šel sem na slap Boka na prvi dan v novem letu

Saj veste, kako pravijo, kar počneš na prvi dan v letu, potem počneš celo leto. Tako sem se odločil, da dneva ne bom preležal, ampak bom šel v hribe, padel je slap Boka, to pa zato, ker še nikoli nisem bil tam, drugi pa so mi povedali, da je zelo lepo. Ker smo tokrat imeli omejitve zaradi korone, sem šel spat in sem se zjutraj prebudil v novo leto. Tako sem bil naspan in se mi ni bilo naporno peljati v Bovec. Tam sem parkiral avto, kar nekaj kilometrov prej, ko bi lahko, ker sem želel veliko hoditi. 

Ne bom rekel, da se nisem veselil, da bom videl slap Boka, a sem se veselil tudi same poti. Komaj sem čakal, da bom hodil 4 do 5 ur. To je moj užitek, ker je bil še sneg, sem toliko bolj užival. Sijalo je sonce in res je bilo noro lepo. Ogledoval sem si okolico, videl polno lepih stvari, narava je v zimskem času res lepa, pa še ta sneg. Ko se je pokazal slap Boka, sem videl, zakaj ga ljudje hvalijo, res je lep slap. 

Nisem bil dolgo pri slapu, nekaj sem popil in na hitro pojedel in že sem šel nazaj. Hojo za nazaj sem imel hitrejšo, pa se tega nisem zavedal, ker sem se parkrat ustavil in si ogledoval okolico ampak sem vseeno prišel nazaj do avta prej, kot pa prej ko sem šel gor. Tako sem na 1.1. videl slap Boka, to bo moj spomin za celo leto, da se bom večkrat odločil, da grem v hribe, to sem si obljubil, zato sem tudi 1.1. šel na slap Boka, ker sem začel začeti leto drugače. Letošnje leto sem kar precej lenaril in se tudi zredil, sedaj pa je nastopilo leto hoje in hujšanja. Če bo potrebno bom pa večkrat hodil na slap Boka, ki je ravno dovolj dolg pohod, kjer uživam in se tudi dobro razgibam.

Šel sem v Casino, ker sem hotel pozabiti na vse

Človek pride včasih v obdobje, ko mu nič ne gre. Takrat vsak odreagira drugače, jaz takrat ne potrebujem okoli sebe ljudi, ki bi mi pametovali, jaz sem takrat najrajši sam. Tako sem v petek zvečer polno glavo skrbi, ki se niso in niso nehale, bil sem sam doma in vedel sem, da potrebujem sprostitev, na misel, mi je prišel Casino, ker za družbo nisem bil.

Po celem tednu ljudi, ki so mi neprestano govorili, kaj moram početi, sem potreboval mir, a očitno je bil ta mir doma preveč, ker se moje misli nikakor niso umirile, tako sem se odločil za Casino, ker sem vedel, da bo tam glasba, igralni avtomati in nihče me ne bo nerviral, z nikomer se ne bom rabil pogovarjati, bo pa ravno dovolj, da se bom zamotil. Priznam, da sem se z težavo oblekel, prav prisilit sem se mogel, a vedel sem, da če ostanem doma, ne bom popolnoma nič spal, ker ne bom mogel. Tako je za moje živce bilo veliko boljše, da sem šel ven.

Šel sem v najbližji Casino, ker živim v velikem mestu, bi lahko šel v štiri Casinoje, vendar moj najbližji je bil tudi največji, tako da se ljudje v njemu porazgubijo, kar je meni seveda odgovarjalo, da nisem imel ob sebi, ko sem igral niti enega človeka. Po prvi spiti pijači sem se počutil že boljše, začel sem igrati in takoj so minile 4 ure. Ko me je premagala utrujenost sem poklical taksi in odšel domov. Doma pa sem padel v posteljo in zaspal do jutra. Kako dobro sem se počutil zjutraj, ker me je Casino rešil težkih misli in premišljevanja v postelji. To si bom zapomnil za drugič, kajti vedno, ko bom imel te dneve, bo Casino moja rešitev, da saj malo pozabim na srbi in probleme.

Prisrčne rolete pri mojem dedku

Veliko je v Sloveniji lepih hiš, še posebej pa so lepe te starejše, če se seveda vzdržujejo, so nekaj posebnega, majhna okna, še tiste stare zunanje rolete, po navadi so te hiške pritlične, majhne. Vedno, ko se peljem po Sloveniji rada gledam te hiške in prav takšno ima tudi moj dedek. 

On je tako srčen človek, vse na svetu bi ti dal, živi sam, je skromen in tako pravi, da je njemu najlepši dan tisti, ko ga nič ne boli. Tako se pri njemu vsak dan začne tako, da prvo dvigne rolete, ki jih zvečer spustil, da skozi okno posije sonce. Kajti zvečer, ko gleda televizijo vedno spusti rolete in že jaz poznam ta običaj in ta zvok, ko se rolete spuščajo.

Zelo rada se pripeljem k njemu, kadar koli najdem čas, saj veste, kako je z časom, bolj si ga želiš, manj ga imaš. Pa vseeno ga najdem vedno, da ga obiščem saj enkrat na teden, mene je najbolj vesel, v njegovem srcu sem na prvem mestu, sama ne vem zakaj sem si to prislužila, a tako je. Če sem pri njemu zvečer, se včasih sama spomnim in mu dam dol rolete, da njemu ni potrebno. 

Ne vidi rad, da ima zvečer luč in da bi ga nekdo gledal skozi okno, ker je hiša pritlična, se seveda vidi. Tako spusti rolete tako v kuhinji, kot tudi v dnevni sobi, čisto vsak večer, če jih ne bi spustil bi mislila, da je nekaj narobe z njim. Tako je navadil tudi mene na ta zvok, ko se rolete spuščajo. Če kdaj prespim pri njemu in ga ne slišim, ko se zbudi, pa sigurno slišim, ko dvigne rolete, tako se z tem zvokom prebudim v nov dan. Navadila sem se in prav prijetno se počutim, da ima moj dedek tako konstanten ritual. Če bi bile ene moderne rolete, tega sigurno ne bi opazila. 

Gledala sem oddajo na TV in spoznal, kaj je brizganje plastike

Ali poznate občutek, ko preprosto ne veste kaj  bi gledali. Ne bi si mislia, da bom danes spoznala kaj je brizganje plastike. Zelo pogosto gledam oddajo How it’s made, ki jo mislim da gledam na Discovery Chanelu ali pa na History programu. Skratka danes sem ugotovila kaj je to brizganje plastike.

Ko nekdo omeni brizganje plastike, si verjetno tud vi mislite, da govorimo o klasičnem brizganju, torej nekdo segreje plastiko do trenutka, ko ta postane zelo zelo vroča, nato vzame brizgo jo napolni z to stopljeno plastiko in brizgne. No lahko bi rekli da je brizganje plastike proces, ki je zelo podoben temu kar sem zdaj opisala.

Toda to ni nič narejeno ročno. Kot sem videla v teh oddajah je brizganje plastike avtomatični proces, ki se zgodi na tekoči liniji v nekem trenutku, ko je potrebno izdelati na tisoče izdelkov iz plastike, ki jih stranka potrebuje.

Le vzamemo za primer ohišje za telefon. Verjetno jih vsi poznate, torej to so ti plastični pokrovčki, ki jih namestite na zadnji del vašega telefona, da v primeru padca zaščiti vaš telefon. No ta pokrovček je narejen iz plastike in proces, da nekdo pride do tega pokrovčka, oziroma coverja, je takšen, da mora najprej poskrbeti za design in kalup. Ko je kalup narejen se pripravi ustrezno orodje, ki se ga namesti na orodje za brizganje plastike, In potem začne mašina delovati. Na eni strani  se pripravi taljena plastika oziroma ta plastična zmes, na drugi pa stroj brizgne plastiko v ta kalup, ki se nato ohladi in ven pride prečudovit okvir – cover za telefon.

Seveda proces ni tako enostaven, kot sem zdaj opisala, saj je to kar sem zgoraj opisal preprost opis tistega kar sem videla na oddaji. In eno je potrebno priznati. Te oddaje How it’s made so resnično kvalitetno narejene saj te povlečejo, da gledaš in gledaš, ne glede na to kaj želijo predstaviti. Pa četudi brizganje plastike.

 

Žlebovi in materiali za izdelavo

Ni lepšega občutka, ko sta hiša in njena okolica lepo urejeni, streha, fasada, cvetlični nasadi, škarpe, sadno drevje, vse to opazimo na prvo oko. Vendar nikoli ne opazimo kakšni so žlebovi hiše, vrtnih ut in ostalih pomožnih objektov, saj so zelo neopazni, pa vendarle imajo zelo pomembno vlogo. Ne glede na način izvedbe streh so žlebovi nujni, saj imajo nalogo odteka deževnic, ki se stekajo iz streh.

Materiali iz katerih so žlebovi izdelani:

  • Plastika
  • Baker
  • Aluminij
  • Pločevina

Osnovna razlika med izvedbami žlebov po materialih je predvsem v ceni in načinu obdelave. Tako med najugodnejše sodijo plastični žlebovi, saj je postopek izdelave v primerjavi z ostalimi najcenejši, so ekonomični in njihova namestitev je zelo enostavna. Imajo tudi nekatere slabosti, saj zaradi temperaturnih in vremenskih vplivov plastika s časom razpoka, tako da nimajo dolge življenjske dobe, ravno tako ni možno izbirati barvnih odtenkov, saj se pri izdelavi plastičnih žlebov, barvilo dodaja pri postopku vlivanja plastike. Najpogosteje jih uporabljamo pri brunaricah ali pomožnih objektih, redkeje za stanovanjske objekte.

Najobstojnejši in najkvalitetnejši med omenjenimi, so bakreni žlebovi, ki imajo najdaljšo življenjsko dobo. Imajo svojo tipično rdečkasto barvo, ki z leti potemnijo oziroma dobijo zeleni barvni sloj, ki pa mnogim ni všeč, zato se odločajo za premaze, ki prikrije to edinstveno lastnost bakra. Je pa res, da so med omenjenimi  cenovno najdražji kar na dolgi rok, upraviči njihovo kvaliteto.

Pločevinasti žlebovi so najpogosteje uporabljeni v praksi, saj so v prvi vrsti cenejši od bakrenih, možno jih je prebarvati v želeno barvo, edina pomanjkljivost je ta, da radi oksidirajo in rjavijo, zato je redna zaščita z barvanjem nujna.

V zadnjih nekaj letih postajajo zelo priljubljeni aluminijasti žlebovi, saj so zelo trpežni, se ne zvijejo tudi pod vplivom teže, možno jih je barvno kombinirati  z barvo strehe, fasade in okenskih okvirjev. Izmed omenjenih sodijo v srednji cenovni razred.

 

Polaganje parketa nam je naredil najbližji sosed

Včasih ne veš, če si se prav odločil, ker si dal delo znancu, prijatelju ali sosedu, tako sem jaz dal polaganje parketa preko sosedu in na koncu mi je bilo še kako žal. Kajti ta naš sosed se je izkazal za zelo neresnega. Vsak dan bi on klepetal, kako je sposoben in kako vsi drugi niso, ko pa je imel preko polaganje parketa pri meni, se ni prav nič izkazal.

Tisti dan, ko sva bila dogovorjena se je prišel opravičit, da še ne more delati, ker mora nekje drugje dokončati delo. Sprva sem razumel, ko pa je spet prišel dan, ko bi mogel začeti in ga ni bilo, pa sem bil že jezen in mu to tudi povedal, da si želim, da zdaj počasi že pride naredit polaganje parketa, ker drugače bom prisiljen poiskati drugega. Obljubil mi je, da bo prišel naslednji dan, pa ga seveda ni bilo. Nisem ga več klical, ampak sem prosil drugega, ki pa je prišel takoj naslednji dan. Čakal sem, kdaj bi prišel delat moj sosed in minilo je natanko 5 dni, d ase je prikazal ,da pa bi sedaj on začel delati polaganje parketa, ker prej res ni utegnil. Ko je videl, da polaganje parketa že nekdo dela, je povesil nos in odšel. 

No, to ti je sosedski odnos, ko hočeš dobro sosedu, potem te on prinese okoli in na koncu je on jezen nate. Tako sem jaz izgubil soseda, od takrat naprej me ne pozdravi več, kot da sem jaz za vse kriv, jaz pa sem hotel le dobro. No, polaganje parketa je bilo končano v treh dneh, ne vem kdaj bi bilo, če bi čakal na soseda. Ko sem to povedal nekomu, ki ga pozna, pa me je opozoril ,da možakar nikoli ne drži besede in da bi polaganje parketa pri njemu sigurno trajalo enkrat dlje, ker vedno nabira ure, da kasneje lahko računa več. Sam sem izgubil soseda, dobil pa dobro in hitro položen parket.

 

Pokljuka, destinacija, ki jo bomo obiskali v bližnji prihodnosti

Letos smo se odločili, da bomo obiskali čim več hribov in spoznali predvsem gorenjsko. Tako je padla prva destinacija Pokljuka, komaj smo čakali na te pohode, ker si do zdaj dobesedno nismo mogli privoščiti, sedaj pa smo prišli na zeleno vejo in imamo to možnost, da si lahko kaj privoščimo.

Takoj, ko se bo končala šola, torej prvi prosti vikend bo Pokljuka naša destinacija. Tako so otroci imeli kaj za odštevat dneve, vsak dan so točno vedeli, koliko dni je še do konca šole. Lepo jih je bilo gledati, kako so navdušeni, da bomo šli končno na izlet in da se ne bomo isti dan vrnili. Prvič smo si rezervirali nočišče, Pokljuka je res idealna za naše prve skupne pohode po naravi. Ker še sama nisem bila na Pokljuki, sem si malo pogledala preko spleta in bilo je videti prav lepo. Tudi prijateljice, ko sem jim povedala, da je Pokljuka moj dopust, so mi povedale same lepe stvari.

Kmalu je prišel ta dan in odpravili smo se, jaz sem v zemljevid na telefonu odtipkala Pokljuka in tako smo začeli vožnjo in točno vedeli čas prihoda. Otroka sta bila v pričakovanju, komaj sta čakala, da vidita nove kraje, jaz z možem pa sem komaj čakala naravo in ta gorenjski zrak, saj sem vedela, da se bom počutila enkratno. Prišli smo točno po uri in narava nas je vse presenetila. Kar nekaj časa smo hodili zunaj, predenj smo se šli prijavit v hotel. Bilo je prekrasno vreme in nismo želeli zamuditi teh sončnih žarkov, na koncu smo se usedli v travo in pojedli majhno malico, ki smo jo vzeli z seboj. Lahko samo rečem, da je Pokljuka res lepa, narava te osvoji, očara v vsej svoji lepoti. Svež zrak ti pride do pljuč, vsi smo se počutili dobro in vedeli smo, da Pokljuka ne bo zadnjič nas obisk in da se bomo še vrnili sem.

Ploščice velikega formata in prekrasne mize

Vsako leto rada obiščem tradicionalni sejem, kjer so res vsi ponudniki. Tako lahko vidim novosti, ki so na trgu in sanjam o njih. Tokrat sem resnično šla samo na sejem, brez da kaj kupim, zagledala pa sem ne boste verjeli ploščice velikega formata, iz katerih so bile mize. Te mize, so bile tako lepe, masivne, gladke, vzdržljive, jaz takšnih lepih miz še nisem videla.

Lahko z lahkoto rečem, da še nisem videla niti tako velike ploščice velikega formata, to so res bili veliki kosi. Ta miza me je začarala, jaz enostavno nisem mogla stran. Jaz bi to mizo naročila takoj, pa še sploh nisem vedela, kam bi jo v bistvu dala, a samo da bi jo imela, ker je res tako prekrasna. Ker pa vedno premislim, kadarkoli kaj velikega kupim, sem tudi tukaj šla stran in obhodila celotni sejem, a v glavi je bila samo ta miza. Nič meni, nič tebi jaz sem šla nazaj tja, ker so bile te ploščice velikega formata, vse sem si ogledala, prosila sem za katalog, da si lahko pogledam druge vzorce. Potem pa sem videla prekrasni vzorec in resnično si nisem mogla pomagati, da te mize ne naročim.

Kajti te ploščice velikega formata, so bile res lepe, masivne, delovale so prestižno in jaz obožujem mojo zunanjo teraso in ko bo enkrat takšna miza na moji terasi, potem bo moja terasa zablestela v blišču in prestižu. Sama rezervacija je bila hitro narejena. Prodajal je gospod, ki je bil lastnik, tako se ni nič lovil, točno je vedel, kako stvari potekajo, kdaj bo narejena, dogovorili smo se za dostavo in na koncu za plačilo. 

Tako so me tokrat na sejmu očarale ploščice velikega formata, nikoli še nisem videla tako lepih miz in to je to, ko na sejmu vidiš te novosti, ki te očarajo in ploščice velikega formata to zagotovo so.

 

Varuške in tujina

Že kar nekaj časa se me je držala ideja, da bi šla malo v tujino, kjer bi dobila določene izkušnje in kjer bi se dobro naučila jezika, ideja, da gredo nekatere za varuške mi sploh ni bila čudna. Zavedala sem se, da to ni enostavno delo in še velika odgovornost je, vendar mi je bilo lažje, ker sem bila v družini najstarejša in sem morala marsikdaj popaziti na oba mlajša brata, tako da mi delo varuške ni tuje.

Zbirala sem pogum, da povem to mojim staršem, kajti sigurno jim ne bo všeč, da njihova hčerka zapušča Slovenijo, vsak ki zapusti Slovenijo ima tudi velike možnosti, da si kasneje v tujini ustvari življenje, jaz sicer nisem imela te želje, vem pa da bo staršem hudo, ker se bosta zavedala, da delo varuške prvo kot prvo ni enostavno in ker se bosta bala, da me bosta izgubila.

 

Tako sem se prvo pošteno pozanimala, predenj sem jima sploh kaj omenila glede varuške, da ju nebi predčasno obremenjevala, a kar hitro se je našla družina, katera je bila zadovoljna z menoj in imela sem en teden časa, da vse uredim.

Prvo sem morala povedati, to je bil šok za starše, navajena sta bila da sem bila doma, da sem pazila na oba brata, vendar morala sta razumeti, da je tu tudi moje življenje, ne morem več paziti na brata in tak oživeti, moram si zgraditi življenje. Bila sta žalostna in skušala sta me razumeti, vedela sta da delo varuške ni lahko in vse kar sta mi rekla, je bilo, če mi bo kdaj težko, da so njihova vrata vedno odprta. Tisti dan, ko sem sprejela delo varuške v tujini smo vsi jokali, vendar morala sem enkrat zapustiti svoje gnezdo, morala sem odleteti. Danes mineva 2 leti in lahko rečem, da je delo varuške prijetno, naporno, polno izkušenj, čustev in dobra izkušnja za prihodnost.

 

Izpit za avto mi je dal svobodo

Ko danes pomislim nazaj, se zavedam koliko sem zamudila življenja, ker nisem nikoli šla delat izpit za avto, saj sem se preveč bala in bila prepričana, da ga nisem sposobna narediti. V mladih letih sem tako iskala prijatelje, ki so imeli izpit za avto, saj sem se z njimi vozila na faks in tudi na kakšne koncerte. Takrat avta nisem preveč pogrešala, saj sem bila prepričana, da imam le eno skrb manj. 

Potem je prišel čas, ko sem si ustvarila družino in počasi se je vse skupaj začelo pošteno komplicirati, posebej sam prevoz v službo in nazaj, prevoz otrok v vrtec in šolo, pa še nešteto stvari, ki pride zraven, ko potrebuješ avto.

Dnevi so leteli in vedno bolj smo postajali vsi živčni, dokler jaz nisem odločila, da pa bom naredila ta izpit za avto, pa če se svet podere. Prav spominjam se kako so se mi tresle roke, ko sem se šla prijavit in kako sem premišljevala, koliko denarja bom zapravila, ker mi ure vožnje ne bodo šle. Še sama nisem vedela, a sem imela srečo, ker sem baje dobila inštruktorja vožnje, ki je veljal za najboljšega. 

Prva ura vožnje z avtom mi bo za vedno ostala v spominu, ker takrat sem čutila, da bom izpit za avto naredila in da to sploh ni tako grozno, kot sem si predstavljala. Čas je tekel, ure so se bližale izpitni vožnji in prišel je dan, ko sem imela prvič izpitno vožnjo. 

Ker sem zaupala vase in sem si rekla, da kar bo pa bo, da se ne bo svet podrl, če bom morala iti še enkrat, sem vozila sproščeno, predstavljala sem si, da bom izpit za avto lažje naredila, če bom misila, da sem v avtu sama. Inštruktor mi je dajal vzpodbudne poglede in vedela sem da mi gre dobro. 

Naredila sem izit za avto v prvo, danes sem super voznica, le strah je bil tisti, ki me je oviral, da že nisem bila prej.