Kako nekomu povedati ali pokazati, da ga imam rada? Kako naj se iznebim strahu pred telesnim stikom? Kako naj sprejmem intimnejši odnos?

Pozdravljeni,

jaz imam problem, ki ga sama ne znam rešiti oziroma niti ne vem, kako se ga lotiti reševati.

Se pravi, stara sem 21 let. Nasploh lahko rečem zase, da sem družabna, komunikativna, prijetna, poslušna, pridna, itd. Sem pa zelo čustveno zavrta in smo že pri mojem problemu. Ne znam izražati svojih čustev. Nobeni osebi še nisem rekla, da jo/ga imam rada ali da mi nekaj pomeni, niti pokažem ne tega. V družini mi mama že od majhnega govori, kako me ima rada. Vendar ji jaz tega niti pod razno ne morem reči nazaj.

Ne maram objemanja ali kakršnegakoli telesnega stika. Enostavno ne želim, da se me ljudje dotikajo (prijatelji, družinski člani ali potencialni partner). Ko se me kdo želi dotakniti dobim nek odpor do te osebe. Sploh ne maram slišat besedic 'rad/a te imam' od nobenega. Tudi, če mi kdo reče, da me pogreša, nikoli ne rečem nič nazaj, pa čeprav mogoče tako čutim. Vedno se začnem pogovarjati o nečem drugem.

Naj povem, da mi to prinaša največje skrbi in težave pri moškemu spolu. Načeloma mi ni problem stopit v stik z moškim, iti z njim na pijačo, se pogovarjati. Problem nastane, ko si moški zaželi globljega intimnega odnosa (dotiki, poljubi, spolni odnos). Takrat mene vse mine. Pojavi se odpor do te osebe in želim si, da gre oseba čim prej stran od mene. Naj povem, da teh težav v stanju 'opitosti' nimam. Takrat mi ni problem vzpostaviti intimni stik z moškim. Vendar imam naslednji dan moralnega mačka in si že želim, da me ta moški ne bi poklical ali kakorkoli želel imeti stik z menoj (pa če mi je še tako všeč).

Enostavno si ne znam predstavljati, da bi se trezna (če se še tako čudno sliši) poljubljala z moškim.

Tudi ne vem, kako bom z moškim v zvezi, če se še doma ne morem pogovarjati o čustvih (mama in sestra lahko, jaz pa ne), kaj šele, da bi jih znala izražati. Samo ne mi reči, da bo že prišel pravi moški. V preteklosti sem imela sem priložnost biti z dvema moškima, ki sta mi bila zelo všeč in še sedaj mislim nanju in kako bi bilo drugače, če bi se znala čustveno in intimno odpreti.

Se pravi, dokler sva z moškim na ravni prijatelja, mi je to super. Takoj, ko bi moglo priti do nekega intimnega stika, zablokiram, dobim odpor. Ne vem do česa tak odpor? Kaj me tako odbija pri tem? Česa se bojim?

Zanima me, če je to takšna težava, da bi jo mogla reševati s kakšnim strokovnjakom ali se, da rešiti sama od sebe?

Pozdravljena Delilah!

Hvala ti za zaupano nam doživljanje nezmožnosti intimnega odnosa do ljudi. Mnogi nimajo poguma o tem spregovoriti in raje tiho trpijo. Sedaj si jim dala zgled, da se da vse rešiti, če si pripravljen tvegati, zaupati svojo težavo in se jo aktivno lotiti.

Zapisano kaže, da imaš velike težave na področju zaupanja neki osebi in si ne dovoliš čutiti, po čemer v resnici toliko hrepeniš. Intimnost je stvar zaupanja, upati se odpreti neki osebi, pokazati sebe takšnega kot si, dovoliti drugi osebi, da vstopi v tvoje življenje in spozna tudi tvojo ranljivost. Se prepoznaš? Ne raziskuj vzroka te svoje težave, ker je bolj kot vzrok pomembno, kako se boš lotila in 'zagrabila bika za roge'.

Seveda bi bilo z vidika terapevta pri tebi najprej preveriti, če si po naravi pretirano občutljiva na telesni stik, kar se da s pravilno terapijo lepo popraviti. To mi je prišlo na misel, ker seveda ni naravno za otroka, da ne mara telesnega stika s starši. Je za preveriti in če je kaj na tem, ti bo nekaj terapevtskih srečanj v veliko olajšanje in pomoč.

A kot sama praviš v stanju, ko se ti tvoj razumski del odklopi ('stanju opitosti'), teh zavor do bližine nimaš. Torej bo treba z nekaj vprašanji ugotoviti, kaj te toliko blokira, da bližine ne zmoreš tudi v zavestnem stanju. In pri tem ti predlagam, da si izbereš izkušenega terapevta, ki mu boš zaupala, da ti bo v nekaj srečanjih in seveda intenzivni vadbi v vsakodnevnem življenju, pomagal pri bolj osrečujočih intimnih odnosih.

Vse dobro, Andreja Jereb