Mama treh otrok je v skrbeh zaradi svojega najstarejšega sina. Le-ta v šoli kljub svojim sposobnostim ne želi sodelovati. Pravi, da je šolski sistem zanj neprimeren in da ne bo potreboval vseh teh stvari, ki se jih mora učiti v šoli …

Smo petčlanska družina in imamo težave z našim najstarejšim sinom. Obiskuje 3. letnik znane ljubljanske gimnazije, ki si jo je sam izbral. Problem pri njem je od samega začetka neresnost in nemotiviranost v šoli. Sin je v sredini, predvsem pa konec prvega in drugega letnika pri večini  naravoslovnih predmetih nazadoval, torej je dobil negativne ocene. Konec drugega letnika, ko se mu je spet pošteno zalomilo, ni hotel več slišati o pomoči z naše strani (inštrukcijah), saj je rekel, da bo to uredil sam. In res je v 14 dnevih sam popravil matematiko, kemijo, fiziko ter tudi angleščino, ki se je  prva izmed družboslovnih predmetov pojavila kot ovira. Mislim, da smo ga takrat resnično prvič videli »se učiti«. Imel je motiv, saj je vedel, da bo imel sicer pokvarjene počitnice in res, ko so le-te nastopile, je bil zelo presenečen, ko z možem nisva nasprotovala, da bi šel sam za nekaj dni s sošolkami na morje. Odziv na to »svobodo« je bil zelo OK, saj je prišel domov nekako spremenjen,  nekaj časa navdušen nad nami, nad sabo, domačo hrano in posteljo, prijazen. Vsake počitnice je na najino pobudo opravil počitniško prakso, kjer se je vedno zelo odrezal in so bili njegovi delodajalci nad njim navdušeni, saj tako resnega, prijaznega in delovnega mladeniča težko srečaš. Ob povratku v šolo letos jeseni (torej v 3. letnik), sva se z njim usedla in se spet pogovorila. Nekako smo dogovorili plan, da bo skušal vse predmete delati sproti, da bo delal v šoli, da bo delal sproti domače naloge, da bo imel urejene zapiske. Samo v takem primeru, bo seveda lahko imel primerne izhode, zaradi česar smo se seveda še vedno pogajali, saj so do omejene ure. Po enem mesecu, ko v šoli niso dobili praktično še nobenih ocen, sem dobila po mailu poziv razredničarke, da se želi pogovoriti o sinovem »nedelu« v šoli. Na razrednih urah sem se oglasila skupaj z njim in on je že spet, kot nekajkrat prej zavzel držo, da bi rad zamenjal šolo, saj je ta šolski režim zanj pretežek. Na kakšno šolo bi želel, ne pove. Profesorji so povedali, da pri pouku sploh nič ne sodeluje, sedi, »spi«, ne dela zapiskov, skratka: nič. Spet smo se usedli doma in pogovorili, kljub trmoglavosti – obljubiti nikoli noče ničesar, saj se zaveda, da to očitno težko izpolni, sva nekako razumela, da bo poprijel. Dejansko je prvih nekaj ocen dobil lepih. Nato pa se je pričel novembrski termin testov: vsi zapovrstjo so bili negativni. In to pravzaprav čisto pri vseh predmetih – tudi družboslovnih, ki so bili nekako njegova dobra točka. Sprva ni mogel skriti, da je osupel, saj je spet vse podcenjeval. V nadaljevanju pa je spletel zgodbo, da pravzaprav to namenoma dela. Da se v šoli dolgočasi, da je vse brez zveze ipd. Da njega šolski sistem ne bo zlorabil. Ne bom popisala spet vseh ur, ko smo se skušali pogovoriti z njim. Sin se je oglasil pri šolski psihologinji, mož prav tako. V šoli – razredničarka, psihologinja, pa tudi sicer vsi znanci, sorodniki, sosednje, prijatelji vsi govorijo o njem v samih superlativih: inteligenten, prijazen, olikan, nikoli nesramen, pošten. Kriva naj bi bila »blokada«, nekaj nam skuša »sporočiti«. Sin sicer ne izostaja od pouka, je prisoten v šoli, vendar bi lahko bil tudi kje drugje, ker iz šole pravzaprav nič ne odnese. Nama z možem pa postaja sporočilo čedalje bolj jasno, navsezadnje pa nama je tudi povedal svoj scenarij: »ker je sedaj v 3. letniku nemogoče popraviti ocene za nazaj, pa še nagrmadilo se mu je dela za naprej – to pomeni torej nove negativne ocene, bi do konca letnika hodil ali pa tudi ne v šolo, ocene seveda niso pomembne, že mu sedaj je jasno, da bo tretji letnik padel. V tretjem letniku pa so pomembne točke za naprej! Torej je najbolje če ponavlja. Bo imel za drugo leto od letos že rezervo.« Ostala otroka sta v redu, letom primerno, seveda ni vse idealno, ampak normalno funkcionirata (3 - hči in 16 – sin, ki hodi na isto gimnazijo). Sama sem večinoma žalostna, potem jezna in ogorčena, vendar mislim, da se sin pravzaprav iz vseh nas dela norca. Pravzaprav mu  v osnovi nič ne manjka: menim, da smo urejena družina, sin ima omejene finančne vire, razumne izhode (seveda ne zanj), kot sem že povedala. Z možem se nagibava, da skušamo najti neko možnost dela za sina, potem pa po novoletnih praznikih odidemo v šolo, kjer ga izpišemo iz šole oziroma uredimo – če se da, da polovico leta nekje dela. V jeseni pa se odloči(mo) kako naprej. Menim, da je podpiranje vegetiranja v šoli »po sinovo« popolnoma nevzgojno. Spomladi bo dopolnil 18 let(!), pa je žal popolnoma neresen. Lahko ugotoviva samo, da je pravzaprav še bolj neresen, kot je bil v začetku srednje šole, glede na starost. Oba veva, da bi sin lahko vse to zmogel, ampak od kod izvira njegovo samoprepričanje, »da se bo učil samo tisto kar je njemu pogodu, saj ostalega ne bo potreboval, da se lahko uči sam, da naj ga pustimo pri miru, da je pravzaprav že zelo razgledan in da naj se ne vtikujemo vanj, da šolski sistem ni prilagojen zanj in podobno«. Še vedno pa pride k nama, pa se skuša pocrkljati, ali nastavi kuštre, da ga pobožamo. Kaj naj storimo? Ali bi moral zamenjati šolsko okolje? Ali ga kot družina obremenjujemo? Ali smo mi odpovedali?  Ali  je modro, da prekine šolanje, ali pa ga pustimo, da jadra in se dela frajerja do konca šolskega leta? On sedaj nekako nakazuje, da bo morda celo študiral … Zna pa v svojo obrambo za nemotivacijo navesti spet nemogoče razloge: »da če bi plačali za pozitivne ocene, bi se lahko bolj potrudil in podobno«, za kar predobro ve, da pri nas ne funkcionira. Poudarjava mu spet in spet, da se učimo vsak zase in da so njegovi argumenti žaljivi.

Naj omenim še nekaj: že od začetka srednje šole se individualno fakultativno uči tuji jezik na zasebni jezikovni šoli (npr. 3 ure tedensko). Njegova učiteljica je z njim zadovoljna in nima nobenih pripomb, saj fant dela in napreduje. Seveda pri takem pouku mora sodelovati, saj je z učiteljico sam.

Tisoč vprašanj se poraja, vemo, da bo potrebno zelo kmalu odgovoriti, pa ne vemo kaj in kako. Kako naj fantu, ki sedaj na vsako od najinih vprašanj pove »dol mi visi, kako bo s tem«, končno poveva, da se ne moremo iti tega v nedogled.

Ali vi razberete iz vsega tega kakšno pot naprej?

Se vam lepo zahvaljujem za vaš čas in morebiten odgovor. Kljub vsem tegobam, ki sem jih nanizala zgoraj, vam želim lepe praznike in zdravo in uspešno Novo leto.  

S spoštovanjem vas toplo pozdravljam,
zaskrbljena mama


Pozdravljena zaskrbljena mama!

Težave, s katerimi se srečujete zaradi sinovega nihanja učenja in nedela v šoli, so dokaj pogoste. In očitno spada vaš sin med zelo sposobne, kadar je za nekaj osebno, notranje motiviran, kar se kaže po toliko uspešno popravljenih ocenah pri različnih predmetih. Tudi izjemno obetaven delavec je očitno, glede na pohvale delodajalcev. In tudi svoboda je nanj očitno zelo pozitivno vplivala. Skratka, za kar je sam motiviran, opravi z odliko. To kar vas skrbi, je sinovo nihanje med odličnimi in negativnimi ocenami, med zglednim sodelovanjem in popolno pasivnostjo v šoli.

Ni veliko mladih, ki zmorejo biti ves čas toliko motivirani in premorejo toliko delavnosti, da zmorejo redno učenje med šolo. Večina se uči, ko je to potrebno, pred preverjanji znanja. Sin trenutno išče izgovor v neprimernem šolskem sistemu zanj. Morda tudi. Pa naj poskusi opraviti šolo preko izpitov - vpiše se preko oddelka za odrasle, seveda je vse plačljivo, predavanja so ob popoldanskih urah, sledi nekaj vmesnih preverjanj in končni izpit. Pa naj se preveri, če mu tak način bolje ustreza - nekateri dobesedno zablestijo v takem sistemu, mnogim pa ne odgovarja, ker zahteva še več osebne odgovornosti in zrelosti pri učenju. Pri tem sistemu namreč ni obveznih sprotnih aktivnosti, skratka, nihče vsak dan dijaka ne sili k učenju, le sprotna preverjanja in seveda končni izpit mora biti pozitiven in pika.

Razočaranje sina, da je letošnje leto že zavozil, glede na to, da potrebuje dobre ocene kot vstopnico na študij, ki si ga želi, je seveda opravičeno. Zanima me, kaj sam pravi na vaš predlog po izpisu in delu do začetka novega šolskega leta. In kako namerava ob jesenskem pričetku šolanja začeti drugače? A je res treba izgubiti letošnje leto, ki ga je komaj pol mimo in če je začel obetavno, sem prepričana, da lahko večino ocen popravi. Pretehtajte vse možnosti, preden se odločite, saj sami vidite, da sin zmore imeti visoke ocene, če se le 'vzame v roke'.

Ne skrbite zaradi sinovega upora proti stvarem, ki se mu zdijo nepotrebne, nesmiselne za učenje. Življenje samo nas nauči, da v paket študija, kasnejše službe, poslanstva, ki ga živimo (recimo družinsko življenje) in končno katerega koliko trajnejšega odnosa, spada marsikaj, kar nam je odveč, se nam zdi nesmiselno. In nam slej ali prej postane jasno, da moramo tisto narediti. Hm, saj mi je zanimivo, da tega še ni spoznal o delu, ki pa mu gre očitno odlično od rok. Pa naj se v prostem času dokaže s talenti, ki jih ima, v katerih je dober, najboljši. Šolskega sistema pa naj se ne loti spreminjati, ker je to borba z mlini proti vetru. Vsaj v poziciji dijaka, kot je sam. Povejte mu, da se lahko kasneje odloči za študij in poklic, kjer bo lahko aktivno vplival na šolski sistem ...

Ne, kot starši niste odpovedali, saj se sinu intenzivno posvečate in mu pomagate, svetujete, kot najbolje znate, mu poiščete tudi pomoč. A ne morete se učiti, sodelovati, delati namesto sina, drži. Sprijaznite se s tem, da kakor si bo sin postlal, tako bo živel. Kruta misel za starše, a prej, kot boste sprejeli, da ne morete zaščitniško zanj skrbeti in ga obvarovati vseh preizkušenj v življenju, lažje bo za sina. Dovolj je star, da se nauči prevzemati nase tisto edino obveznost, ki jo trenutno ima - uspešno šolanje. Če se ne namerava šolati, mu ponudite kot drugo možnost, da gre delati in po svojih močeh prispeva k vašemu gospodinjstvu. Skratka, če mu je svoboda toliko pomagala, da je začel celo bivanje v družini bolj ceniti, potem premislite v tej smeri, če morda ne bi sinu bolj ustrezalo, da se celo odseli, čez dan dela in opravlja srednjo šolo po izpitih. Pogovorite se o tej in še drugih možnostih. Nekatere mlade najbolj nauči odgovornosti prav to, da nimajo drugega izhoda kot to, da postanejo odgovorni.

Fant mora vedeti, da se uči zase, da mora čim boljše ocene imeti zato, da bo sam imel kar največ možnosti vpisati se na študij, ki mu bo najbolj ustrezal. Zato ne pride v poštev kakršno koli 'plačevanje' dobrih ocen. Največje plačilo bo doživel sam kot višjo stopnjo samozavesti in hkrati boljše izhodišče za vpis na fakulteto.

Kar nekaj uspešnih rešitev navajate sami, predvsem je večkrat poudarjeno, da kadar je nekaj prisiljen narediti, naredi, če se mora učiti, se uči. Naj bo to najboljše izhodišče za naprej. Upam, da ste se kaj uspeli pogovoriti, sicer se oglasite in se tudi osebno srečamo in pogovorimo, če se seveda sin s tem strinja.

Tudi sama vam želim vse najboljše v tem letu, predvsem čim manj starševskih skrbi in veliko razumevanja ter veselja v krogu družine. Vse dobro, Andreja Jereb