Od četrtka, 12.5., do torka, 7.6., bo v MIC-ovih kletnih prostorih potekala DOBRODELNA  fotografska razstava Tamare Bizjak z naslovom "Ashar Alo".

Razstava je prodajna in dobrodelna. Enotna cena za katerokoli fotografijo je 50 EUR.  Zbrana sredstva bodo namenjena šoli za revne otroke Piali Ashar Alo.

Naročila za fotografije zbiramo v MIC-ovi pisarni do 6.6. 2011: v živo v času uradnih ur po telefonu: (01/439 97 90 ali 031 416 871) ali na Ta e-poštni naslov je zaščiten proti smetenju. Če ga želite videti, omogočite Javascript. .

Prispevek se poravna v MIC-pisarni vsaj do 6.6.2011. Naročene fotografije se bo dalo dobiti po zaključku razstave v MIC-u ali pa jih pošljemo po povzetju.

O Tamari

Tamara Bizjak je študentka grafičnega oblikovanja in fotografije. Rada odkriva nove poti, išče skrite nasmehe in zasleduje svetlobo od zgoraj. Pravi tudi, da je svet njen dom. Spoznava ga prek potovanj in prostovoljnega dela, svoje poglede pa zapiše skozi objektiv.

Razstava Ashar Alo je Tamarina prva razstava. Fotografije so nastale avgusta in septembra 2010, ko je kot prostovoljka pomagala na šoli za revne otroke v Indiji.

Šola Piali Ashar Alo (ime pomeni luč upanja) je v vasi Piali blizu Kalkute, v Indiji. Ustanovila sta jo Slovenka Mojca in Indijec Anup Gayen z željo, da bi omogočila šolanje otrokom iz revnih in nepopolnih družin. Šola deluje že četrto leto, obiskuje pa jo 82 učencev. Trenutno pouk poteka v najetih prostorih, vendar pa je želja po lastni šolski zgradbi velika. Izkupiček od prodanih fotografij bo zato namenjen gradnji nove šole.

O razstavi

Ko pomislim na tretji svet in otroke, se skoraj vsakič zgrozim, da bom na fotografiji občutil njihov strah, njihovo tegobo, njihovo lakoto. Zgrozim se tudi, saj vem, da smo že vsi postali imuni na bolečine sočloveka. Kratkotrajno sočutje in jalovi trdni sklepi so postali naša rutina. Skorajda postajamo tako čustveno otopeli, da se na fotografijah le še preizkušamo, kateri prizor nas bo lahko še bolj razgalil in prizadel. Na slabe novice smo postali že odporni. A svetovna novinarska fotografija še vedno vztraja, da je novica le slaba novica. Še vedno zmagujejo fotografije razmesarjenih in razčlovečenih žrtev raznovrstnega nasilja ali prizadetosti okolja. Človekovo dostojanstvo je odrinjeno na rob zaznavnega.

Trenutno v Libiji, Siriji, Egiptu, Iraku množice adrenalina polnih fotoreporterjev zbira svoje zgodbe o eksplozijah, solzah, apokaliptične podobe se kar same nizajo v objektiv. Samo tam moraš biti. Zdaj le težko najdejo optimistične zgodbe; pravzaprav jih niti ne iščejo. Ker je taka politika svetovnega novinarstva. Ko se nasilje poleže, oni odidejo. Opravili so delo, naloženo od naročnika. Malo je dobrih zgodb, ki te povzdignejo iz cinizma.

Ko sem zagledal del ciklusa Tamare, sem najprej opazil čudovite otroške oči, ki izžarevajo zvedavost in iskrenost. Lastnosti, ki ju pogrešam. Življenje teh otrok je zagotovo zelo težko. Živeti v življenjski negotovosti je nepredstavljivo. Hkrati pa opažam naše osnovnošolce, ki imajo vse dobrote na pladnju, a ne vidim v njih niti delca veselja otrok Tamare. Gotovo gre na fotografijah tudi za iskanje pozornosti, vendar pa tiste, predstavljene na razstavi, odvalijo težka bremena našega cinizma in ošabnosti.

Razstava, četudi ni oblikovana v klasični obliki zgodbe, zgodbo samo pripoveduje. Šolski dan. Malce nemiren za naša merila. Portreti so lepo uravnoteženi, in čeprav otroci v pozornosti pozirajo in se nastavljajo, so fotografije dovolj dinamične, da nas zlahka popeljejo v zvoke, vonje razreda.

Ko postavljaš razstavo, si čustveno obremenjen in ne znaš kritično presoditi, katera fotografija je odveč in kje po številu zaključiti zgodbo. Fotografije za dobro zgodbo so lahko tudi štiri, ali tri. Vendar ob tem lahko čutiš, kot bi se ti nekaj trgalo, ko moraš zavreči ostalih 48 slik.

Prepričan sem, da se v Tamari skriva velik potencial. Potencial srca. Fotografija vendar izvira iz notranjega sveta avtorja. To kot avtor hitro ugotoviš. Cinik ne bo imel optimističnih fotk, večni optimist pa bo sporočilo zaokrožil navzgor, kot dobro vino. Tako kot trto pa je treba negovati svojo notranjost. Le tako bomo lahko videli še veliko dobrih del Tamare Bizjak.­­­

Tamino Petelinšek, fotoreporter

Več o šoli: www.pialiasharalo.org

Več o Tamarinem delu: http://tamara.fotografa.si/